Domov | Zgodilo se je | Pošljite me po vodo, ...

Pošljite me po vodo, popoldne s slovenskimi ljudskimi pesmimi o vodi

23. novembra 2014 ob 16. uri smo v kulturnem domu Trebnje Ragle imele letni koncert. Z nami je bila balerina Tjaša Lešnik.

Ljudska pesem o vodi je nežna. Ne pripoveduje velikih življenjskih zgodb, pove pa izkušnjo, ki takšno veliko zgodbo za vedno spremeni. Zame, ki pojem te stare pesmi, ima vsaka voda svoj ton.

Studenec je tam, kjer se vse prične in kamor se pogosto vračam. Poznam njegov okus po dežju. Vanj pade moja vesela in žalostna solza in ravno prav glasen je, da jo preglasi. Preglasi tudi glasnejše bitje srca. Uglašen je s prijetnim zaupnim smehom in osveži obraz, še preden bi njegovo rdečico opazil kdo z reke.

Za rdečico je verjetno kriv kdo, ki ga srečaš ob potoku. Tam sta večkrat dva in ker je potok tišji od studenca, šepetata. V potoku je moja in najina tiha zgodba.

Ljudje ob reki so glasnejši in če ne stojijo vsaksebi, tudi močnejši. Ob reki vodi pot, ki prinaša glasove in zgodbe od tu in tam. Reke se ljudje tudi bojijo, a bolj kot to, ji zaupajo. Od nje so odvisni in jih pomirja. Reka priteče do morja, ki preliva skrivnosti tujih ljudi. Nepredstavljivo daleč, v oceanih, je neizogiben cilj vsake kaplje. Tam je neznano, je prostor in čas, kjer se še tako močna volja izgubi v nemoči. O boju z valovi, o plavanju proti toku govorim.

Ko pojem te stare pesmi, slišim:
vsakodnevno romanje k vodnem izviru, prošnjo lačnega in žejnega za dež, željo po zlitju z neskončnostjo vode, strahospoštovanje pred njeno neizmerno močjo in globinami, jok kot žalno in zahvalno darovanje viru življenja, zaupanje v njeno nenehno prisotnost …

Ko človeka, ki je hodil k studencu, življenje preizkusi, se mu prepusti. Zlije se v nekaj, česar ne more krotiti in zaupa, da bo to, kar je močnejše, zanj tudi poskrbelo. Niti pritožuje se ne, ne zaspi, ne čaka, le prepusti se. Je mehak in brez nasilja. Ve, da se v boju z valovi lahko poškoduje.

Če plava s tokom, ga bo ta ponesel do mirnejših voda, ali ga odvrgel na kopno. Tako kot skale, voda gladi njegove ostre robove. Gladina se bo umirila, ko bo dno še globlje. Ali obratno: ko doseže globino, je tudi površje mirno. Ko moje življenje doseže globino, postane mirno, spokojno, nežno …

Tako popoldne smo vam želele podariti.