Dovška Baba 1891 n. m.

Iz izhodišča v Mojstrani smo se podali tam po enajsti uri, ko so dežne kaplje ponehale in se je tam proti Karavankam pričelo jasniti. V Dovjah zavijemo desno in  po nekaj deset metrih preidemo na makedam. Seveda si najdemo dobro opravičilo, da bi prišli čim višje z avtomobilom, saj smo pozni. Cesta, tako,tako, a dobri šoferji se vešče izmikamo luknjam in razriti cesti. Dobrih petdeset metrov pred zapornico parkiramo, saj je nadaljevanje možno le s terenci. Brez preobujanja ne gre in komentarjev na moje zeliščarsko pozno zapuščanje toplega objema postelje. Nadaljujemo po gozdni cesti, ki se strmo vzpenja in po dobrih pol ure se mimo pastirske koče usmerimo proti vrhu.

Strmina ne popusti in še dobre pol ure se ob naslajanju nad čudovitimi razgledi spogledujemo s Karavankami in Julijci., pa smo na vrhu, kjer pravijo, da je potrebno prijeti drago, da ne pade na Avstrijsko stran, tja daleč in globoko.
Triglav se nam sramežljivo kaže med oblaki.


Pogled na včasih naše kraje.

Pa pogled na Babo še iz drugega kota, pred prebijanjem med kravami in tropom ovac, ki je po besedah oskrbnika priromal z Avstrijske strani pogledati naše čudovite gore.
Uro dvajset, približno porabljenega časa pri vzponu, ki je kar napet, pa nezahteven in odprejo se čudoviti razgledi.
Nauk: Pozno zbujanje še ne pomeni, da ne uspeš priti do čudovitih gorskih pogledov.
Pa: Rana ura slovenskih fantov, grob.