Domov | Zgodilo se je | Pohod iz Bohinjske ...
Pohod iz Bohinjske Bistrice do Vršiča
Minilo je že eno leto odkar sem načrtoval pohod od Bohinjske Bistrice do Vršiča, ki sem ga lansko leto tudi začel vendar ga zaradi slabega vremena že drugi dan prekinil. Letos 23. 8. pa smo se trije člani športnega društva odločili, da ponovno poskusimo priti do cilja, kar nam je po enem tednu naporne hoje tudi uspelo. Zgodaj zjutraj smo se pripeljali do izhodiščne točke v Bohinjski Bistrici, kjer smo se pripravili in podali na pot.
Prvi dan nas je pot peljala od Bohinjske Bistrice po gozdni poti, kjer se nam je skozi drevje odprl pogled na dolino Bohinja in nad njo najvišja gora pri nas, Triglav. Prvi del poti je bil kar zahteven saj smo se dobro vzpenjali in pridobivali na višinski razliki, ki jo smo jo morali opraviti, da smo prišli do vrha. Nekje na polovici poti smo prišli do prve postojanke, Orožnove Koče. Od tu naprej pa smo se že dvignili nad gozdno mejo in imeli čudovit razgled na dolino in kar nekaj vrhov. Le nekaj minut pod vrhom smo zagledali dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Pot smo nadaljevali naprej po grebenu proti Rodici. Le kratek čas smo imeli lep razgled na Gorenjsko in Primorsko stran, nakar se je s primorske strani privlekla gosta megla in nam vzela razgled. Vseeno smo bili dobre volje, saj smo videli toliko planik da bi jih lahko kosili kar s kosilnico.Pot se nam je že kar malo vlekla in ko hodiš mimo mnogih vrhov sploh ne veš kdaj boš prišel na Rodico. Ko smo tako že kar nekaj časa hodili smo končno prišli na vrh, kjer smo malo počili in se odpravili naprej proti Voglu.Od Rodice smo se kar nekaj krat spustili in nato spet povzpeli, da smo prišli do vrha Vogla. Tu pa se nismo kaj dosti zadrževali saj je postav veter zelo močan, zato smo se kar hitro spravili na drugo stran hriba in se spustili na planino Razor, kjer smo zaključili prvi dan pohoda. V času 12-ih ur in 12-ih minut, vključno s postanki smo prehodili približno 17, 15 km.
Drugi dan zjutraj je najprej sledil pogled skozi okno in prva ocena vremena. Ni kazalo ravno najbolje, zato smo v jedilnici ob zajtrku za mnenje povprašali še oskrbnika koče. Po pogovoru smo izvedeli, da moraš v tem koncu Spodnjih Bohinjskih gora imeti malo sreče, če hočeš lepo vreme. Po kratkem premisleku, smo malo spremenili pot. Namesto po grebenu nad 2000m nadmorske višine smo se spustili na drugo stran in pot nadaljevali po dolini. Napočil je čas, da si nadenemo nahrbtnike in se zapodimo v hrib. Naš prvi cilj drugega dne je Vrh nad Škrbino z višino 2054m, zato se moramo s planine Razor dvigniti za slabih 750m. Pot je speljana čez travnike in grmičevje, nekje vmes pa je del poti speljan preko skalnatega pobočja.
Bližje smo bili vrhu lepše je bilo vreme in ko smo prispeli na vrh smo imeli odličen razgled, razen vetra bi lahko bilo malo manj. Ob počitku in lepem razgledu v daljavi sredi gozda zagledamo Dom na Komni ter malo bolj levo naš današnji cilj Kočo pod Bogatinom. Od tu naprej pa smo se spustili na drugo staran in nadaljevali po dolini namesto, da bi šli naprej na Tolminski Kuk, Mahavšček in Bogatin. Lepo bi bilo iti po vrhovih vendar smo se zaradi slabe napovedi vremena odločili, čim hitreje priti do našega cilja. Spustili smo se do nekdanje planine za Migovcem in se po poti skozi borovje, ki je speljana okoli Mohorja počasi vzpenjali do planine Govnjač, naprej pa skozi tako nepregledno goščavo ruševja in macesnov, da sploh nismo vedeli koliko časa je še do koče. Pot se je že kar dobro vlekla, nato pa se je kar naenkrat odprla in pred seboj smo zagledali Dom na Komni. Od tu smo imeli do cilja le še 15min, zato smo se odločili za daljši počitek in malico.
Po dobri uri počitka pa smo se po ravni makadamski poti odpravili do planine na Kraju oziroma do našega cilja, Koče pod Bogatinom, ki je edini ohranjeni ostanek nekdanje bolnišnice Feldspital.
Naš drugi dan pohoda je bil tako po približno 10, 55 km in 7-ih urah ter 23-ih minutah zaključen. Ostalo pa nam je še to, da se spočijemo in pripravimo na naslednji dan.
Proti večeru je začelo deževati. Premišljevali smo že, da bi se spustili v dolino vendar nismo obupali in počakali do jutra. Zgodaj zjutraj smo se zbudili v nov, zopet malo oblačen dan. Napovedane so bile krajše krajevne plohe, vendar smo bili odločni in smo nadaljevali pot. Od Bogatina je ta spet speljana skozi gozd, ruševje in travnike, zato nam previdna hoja ni bila odveč, saj je bilo vse premočeno in spolzko od nočnega dežja. Po dveh urah smo prišli do planine na Kalu, nato pa je bilo še dobre pol ure do Koče pri Triglavskih jezerih. Naročili smo nekaj za pod zob in med tem ko smo čakali, se je zunaj vliv dež. Ni nam preostalo drugega, kot čakanje, zato smo si naročili pivo, pa kavo, pa še enkrat pivo. Zunaj pa ni nič kazalo, da bi prenehalo deževati.
Počitek je trajal skoraj dve uri, zato je bil skrajni čas da se počasi začnemo premikati po dolini Triglavskih jezer proti Prehodavcem in našemu cilju Zasavski Koči. Plan je bil iti čez Veliko in Malo Špičje, vendar smo zaradi slabega vremena raje odšli po dolini in občudovali jezera. Prav presenečeni smo bili, da smo pot prehodili tako hitro, saj smo jo v obratni smeri že nekajkrat prehodil, pa je vedno trajalo in trajalo, da smo prišli do jezera za katerim stoji koča. Pri Zasavski koči smo se raztovorili, saj je bil to naš cilj za tretji dan. Posedali smo okoli koče in tu pa tam, kadar se je megla razkadila videli v dolino. Časa do večera smo imeli na pretek, zato se je porodila ideja, da prestavimo naš cilj in gremo do Doliča. Poklicali smo v kočo, rezervirali prenočišče, si natovorili nahrbtnike in že smo šli naprej čez zelo zahtevno pot Kanjavčeve police. To je brez dvoma pot, ki človeku pusti nepozabno doživetje. Iz Zasavske koče smo se spustili skoraj do prvega Triglavskega jezera pod Vršacem in se nato strmo dvignili na vrh sedla, kjer ti srce začne močno razbijati, ko vidiš kam greš oziroma sploh ne veš kam. Praktično vidiš le ravno steno vse na okoli pa kilometrski prepadi. Od tu naprej pa ti napetost praktično ne popusti, ko se prebijaš okoli gore po naravno izklesanih drznih policah.
Prečenje je na prvi pogled speljano naravnost, vendar se po policah vseskozi malo spuščaš na koncu pa spet vzpneš na Dolič. Poudariti pa moram da je pot, izredno dobro markirana in na mestih kjer je to res potrebno tudi opremljena z jeklenicami in klini. Poskušal sem poslikati čim več detajlov poti, a iz slik še vedno ni občutiti pravega strahu le te, ki jo imenujejo tudi »pot skozi Rižo«. Za prečenje smo porabili kar nekaj časa, saj je za vsak korak potrebna velika previdnost, le en napačen bi bil lahko usoden. Pomislil sem, da ti takrat tudi zaključna dela v zdravstvu težko kaj pomagajo. Kot rečeno smo se na koncu še malo vzpeli in po 9-ih urah in 46-ih minutah ter 13, 25 km hoje smo res prišli do našega zadnjega cilja tretjega dne, Tržaške koče na Doliču.
V hribih se vedno držim starega pregovora »rana uro, zlata ura«, zato tudi četrti dan nismo poležavali. Zbudili smo se v najlepšem jutru, na naši poti. Sledil je zajtrk, v na novo postavljenem delu koče, nato pa spet pot pod noge in naprej proti Luknji. Sprva se pot po mulatjeri spusti za kakšnih 600m nadmorske višine proti Trenti. Tu ima človek ves čas lep razgled na stene okoliških vrhov v ozadju pa Mangart in Jalovec. Nekje na sredini spusta smo ugledali tudi nekaj gamsov, ki so se pasli na jasi pod potjo. Spuščali smo se proti dolini in končno prišli do smerokaza. Tu se pot razcepi desno proti Luknji ali levo proti dolini Zadnjice. Mi smo seveda skrenili desno in se za dobrih 240m nadmorske višine dvignili in ko smo stopili na Luknjo se nam je odprl čudovit pogled na dolino Vrat ter Triglavsko severno steno. Vzeli smo si nekaj trenutkov pavze in gledali kako se čez Plemenice odpravljajo na vrh Triglava. Utrujeni od 43-ih kilometrov, ki smo jih imeli za sabo, se nam ob jutranjem soncu, kar ni dalo vstati iz trave in nadaljevati poti.
Vendar ura je tekla in nič ni rekla, zato smo se po slabi uri počitka res odpravili naprej proti našemu današnjemu vrhu, Bovškemu Gamsovcu. Pot je tu speljana čez travnato pobočje, ki se vije skoraj do vrha. Vsake toliko časa smo pogledovali po poti navzgor in naenkrat smo na grebenu zagledali kozoroga. Hodili smo naprej in ga ves čas spremljali, na kar se skoraj pred nami pojavi še eden. Malo smo obstali in ugotovili, da nista le dva ampak da jih je za celo čredo. Kozorogi sploh niso bili plašni, saj so nekateri kar malo pozirali pred objektivom. Tako smo vse do grebena imeli spremstvo, nato pa pozabili nanje in se ozrli še nazaj na Triglav in njegovo mogočno severno steno. Vreme nam je bilo ta dan naklonjeno in ko smo prišli na vrh Bovškega Gamsovca, na drugo stran, smo iz ptičje perspektive gledali naš cilj četrtega dne, Pogačnikov dom na Kriških podih. Videti ni bilo več daleč, zato smo si ob razgledu na Razor, Stenar, Pihavec, Triglav, Kredarico, Dolič, Staničev dom in mnoge druge vrhove ter koče, vzeli čas za malico. Sledil je spust do Dovških vrat, pri katerem pa moraš biti previden saj je pot dokaj strma in na določenih mestih tudi varovana z jeklenicami in klini. Pri vratih se pot razcepi za na bližnje vrhove, ki sem jih omenil že prej. Lahko greste tudi za dolino vrata ali levo kamor smo zavili tudi mi. Nekaj časa smo hodili še malo navzgor in malo navzdol, nato pa končno prišli do našega cilja in ta dan zaključili z 8, 3 km v 8-ih urah in 47-ih minutah.
To pa je bil naš prvi dom v katerem nismo bili skoraj sami, kot do sedaj, ampak je tu prenočilo kar veliko število planincev. Posledično je zato zvečer nastala zabava, ki se je za nekatere potegnila pozno v noč. Mi trije pa zaradi utrujenosti nismo zdržali dolgo in se po večerji s sladico in nekaj pivih odpravili v sobo. Z Felixom sva se še malo smejala Kaduncu saj je imel kot vsak večer večni problem z nahrbtnikom in je nekajkrat vse zložil ven in not.
Noč je minila kot bi mignil in prišlo je peto jutro našega pohoda. Z njim pa nebi bilo nič narobe, če bi šli le na jutranjo kavo. Temu pa pač ni tako saj smo že prejšnji večer videli z kakšno strmino se bomo spopadli, zato nas je zjutraj, ko smo se to spomnili poleg fizične utrujenosti utrudila še psihična. Ob takšnem premišljevanju smo si pripravili nahrbtnike in odšli v jedilnico. Tam pa smo doživeli že drugi šok dneva, saj ni bilo še nikjer nikogar, ki bi pripravil zajtrk ali vsaj postregel s čajem. Po kratkem čakanju pa se je v kuhinji le začelo nekaj dogajati, zato sem šel med tem časom še pogledat kaj je z vremenom. Malo sem si oddahnil, saj ni bilo videti slabo, le veter je bil dokaj močan. Vrnil sem se nazaj v jedilnico, kjer pa sem izvedel da zajtrka še ne bo takoj, ker kuhar še ni vstal po naporni zabavi. Čakali smo in ko smo ugotovili da so po eni uri uspeli pogreti le čaj smo prosili če lahko kupimo vsaj kakšen kos kruha in vodo. Poravnali smo svoj dolg in brez zajtrka odšli na pot proti Sedlu Planja. Sprva smo se čez kotanjaste pode spustili do melišča po katerem smo se vzpeli do strme stene, kjer so nam klini in žice olajšali vzpon do drugega melišča, ki nas je pripeljal do sedelca. Na tem razglednem sedlu se pot razcepi na Razor in Planjo. Mi pa smo se podali na drugo stran, po položnem melišču, do police in se po strmih žlebovih in policah, ki so speljani v črki –S spustili do začetka doline Mlinarice. Prvi napor je bil za nami zato smo se odločili da je čas za malico oziroma zajtrk. Pojedli smo zadnjo hrano, ki smo jo še imeli s seboj in se napotili naprej. Pot se vije skoraj vodoravno čez številne grape in travnike vse do Kranjske planine. Od tu pa smo se dvignili na Gladki rob pod Prisojnikom, potem pa je sledil le še manjši spust do Poštarskega doma na Vršiču. Prva stvar, ki smo jo naredili, je bila da smo planinske čevlje zamenjali z natikači, na mizo pa naročili hladno pivo. Po dobri uri počitka smo se sprehodili še do Tičarjevega doma, kjer po 8, 2 km in 7-ih urah ter 5-ih minutah hoje zaključimo naš peti dan in s tem tudi celoten pohod.
Vedno sem se bolje počutil v hribih kot na morju, zato sem že lansko poletje pričel z pohodom in ga žal moral prekiniti zaradi zelo slabega vremena. Po lanskoletnem spodrsljaju, da bi prišel do cilja sem imel vseskozi v glavi da ponovno poskusim in v to prepričal še Felixa. Večer pred odhodom pa je za pohod postal zainteresiran tudi Kadunc in se nama zjutraj tudi pridružil. Vsi trije smo na pohodu doživeli marsikaj novega in videli mnogo lepih nepozabnih prizorov. Fotografij smo napravili kar nekaj vendar se iz njih dogodki še vedno ne vidijo tako, kot da bi bil res tam. Kot sem že omenil smo na kompletnem pohodu štirikrat prenočili in prehodili okvirno 57, 45 km v 43-ih urah in 11-ih minutah. Tudi za drugo leto so se že porodile ideje kam in kako, vendar jih je treba še časovno tako porazdeliti po dnevih, da dnevi nebi bili prenaporni še za kakšnega člana več.
Kar se tiče pohodništva v visokogorju je to za letošnje leto vse, za drugo leto pa upam na malo več zanimanja za gore in večjo udeležbo vsaj na kakšen pohod, ki bo organiziran. Letos jih sicer res ni bilo veliko, saj smo v našem športnem društvu sekcijo za pohodništvo komaj ustanovili. Za prihodnje pa se bom še malo bolj pobrigal za to in organiziral še kakšen pohod več.
ZA SEKCIJO POHODNIŠTVO Dne: 28. 8. 2010
Mitja Jerin
GALERIJA, sledi spodnji povezavi!!!!!
www.srce-me-povezuje.si/sddolina/index.php
Prvi dan nas je pot peljala od Bohinjske Bistrice po gozdni poti, kjer se nam je skozi drevje odprl pogled na dolino Bohinja in nad njo najvišja gora pri nas, Triglav. Prvi del poti je bil kar zahteven saj smo se dobro vzpenjali in pridobivali na višinski razliki, ki jo smo jo morali opraviti, da smo prišli do vrha. Nekje na polovici poti smo prišli do prve postojanke, Orožnove Koče. Od tu naprej pa smo se že dvignili nad gozdno mejo in imeli čudovit razgled na dolino in kar nekaj vrhov. Le nekaj minut pod vrhom smo zagledali dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Pot smo nadaljevali naprej po grebenu proti Rodici. Le kratek čas smo imeli lep razgled na Gorenjsko in Primorsko stran, nakar se je s primorske strani privlekla gosta megla in nam vzela razgled. Vseeno smo bili dobre volje, saj smo videli toliko planik da bi jih lahko kosili kar s kosilnico.Pot se nam je že kar malo vlekla in ko hodiš mimo mnogih vrhov sploh ne veš kdaj boš prišel na Rodico. Ko smo tako že kar nekaj časa hodili smo končno prišli na vrh, kjer smo malo počili in se odpravili naprej proti Voglu.Od Rodice smo se kar nekaj krat spustili in nato spet povzpeli, da smo prišli do vrha Vogla. Tu pa se nismo kaj dosti zadrževali saj je postav veter zelo močan, zato smo se kar hitro spravili na drugo stran hriba in se spustili na planino Razor, kjer smo zaključili prvi dan pohoda. V času 12-ih ur in 12-ih minut, vključno s postanki smo prehodili približno 17, 15 km.
Drugi dan zjutraj je najprej sledil pogled skozi okno in prva ocena vremena. Ni kazalo ravno najbolje, zato smo v jedilnici ob zajtrku za mnenje povprašali še oskrbnika koče. Po pogovoru smo izvedeli, da moraš v tem koncu Spodnjih Bohinjskih gora imeti malo sreče, če hočeš lepo vreme. Po kratkem premisleku, smo malo spremenili pot. Namesto po grebenu nad 2000m nadmorske višine smo se spustili na drugo stran in pot nadaljevali po dolini. Napočil je čas, da si nadenemo nahrbtnike in se zapodimo v hrib. Naš prvi cilj drugega dne je Vrh nad Škrbino z višino 2054m, zato se moramo s planine Razor dvigniti za slabih 750m. Pot je speljana čez travnike in grmičevje, nekje vmes pa je del poti speljan preko skalnatega pobočja.
Bližje smo bili vrhu lepše je bilo vreme in ko smo prispeli na vrh smo imeli odličen razgled, razen vetra bi lahko bilo malo manj. Ob počitku in lepem razgledu v daljavi sredi gozda zagledamo Dom na Komni ter malo bolj levo naš današnji cilj Kočo pod Bogatinom. Od tu naprej pa smo se spustili na drugo staran in nadaljevali po dolini namesto, da bi šli naprej na Tolminski Kuk, Mahavšček in Bogatin. Lepo bi bilo iti po vrhovih vendar smo se zaradi slabe napovedi vremena odločili, čim hitreje priti do našega cilja. Spustili smo se do nekdanje planine za Migovcem in se po poti skozi borovje, ki je speljana okoli Mohorja počasi vzpenjali do planine Govnjač, naprej pa skozi tako nepregledno goščavo ruševja in macesnov, da sploh nismo vedeli koliko časa je še do koče. Pot se je že kar dobro vlekla, nato pa se je kar naenkrat odprla in pred seboj smo zagledali Dom na Komni. Od tu smo imeli do cilja le še 15min, zato smo se odločili za daljši počitek in malico.
Po dobri uri počitka pa smo se po ravni makadamski poti odpravili do planine na Kraju oziroma do našega cilja, Koče pod Bogatinom, ki je edini ohranjeni ostanek nekdanje bolnišnice Feldspital.
Naš drugi dan pohoda je bil tako po približno 10, 55 km in 7-ih urah ter 23-ih minutah zaključen. Ostalo pa nam je še to, da se spočijemo in pripravimo na naslednji dan.
Proti večeru je začelo deževati. Premišljevali smo že, da bi se spustili v dolino vendar nismo obupali in počakali do jutra. Zgodaj zjutraj smo se zbudili v nov, zopet malo oblačen dan. Napovedane so bile krajše krajevne plohe, vendar smo bili odločni in smo nadaljevali pot. Od Bogatina je ta spet speljana skozi gozd, ruševje in travnike, zato nam previdna hoja ni bila odveč, saj je bilo vse premočeno in spolzko od nočnega dežja. Po dveh urah smo prišli do planine na Kalu, nato pa je bilo še dobre pol ure do Koče pri Triglavskih jezerih. Naročili smo nekaj za pod zob in med tem ko smo čakali, se je zunaj vliv dež. Ni nam preostalo drugega, kot čakanje, zato smo si naročili pivo, pa kavo, pa še enkrat pivo. Zunaj pa ni nič kazalo, da bi prenehalo deževati.
Počitek je trajal skoraj dve uri, zato je bil skrajni čas da se počasi začnemo premikati po dolini Triglavskih jezer proti Prehodavcem in našemu cilju Zasavski Koči. Plan je bil iti čez Veliko in Malo Špičje, vendar smo zaradi slabega vremena raje odšli po dolini in občudovali jezera. Prav presenečeni smo bili, da smo pot prehodili tako hitro, saj smo jo v obratni smeri že nekajkrat prehodil, pa je vedno trajalo in trajalo, da smo prišli do jezera za katerim stoji koča. Pri Zasavski koči smo se raztovorili, saj je bil to naš cilj za tretji dan. Posedali smo okoli koče in tu pa tam, kadar se je megla razkadila videli v dolino. Časa do večera smo imeli na pretek, zato se je porodila ideja, da prestavimo naš cilj in gremo do Doliča. Poklicali smo v kočo, rezervirali prenočišče, si natovorili nahrbtnike in že smo šli naprej čez zelo zahtevno pot Kanjavčeve police. To je brez dvoma pot, ki človeku pusti nepozabno doživetje. Iz Zasavske koče smo se spustili skoraj do prvega Triglavskega jezera pod Vršacem in se nato strmo dvignili na vrh sedla, kjer ti srce začne močno razbijati, ko vidiš kam greš oziroma sploh ne veš kam. Praktično vidiš le ravno steno vse na okoli pa kilometrski prepadi. Od tu naprej pa ti napetost praktično ne popusti, ko se prebijaš okoli gore po naravno izklesanih drznih policah.
Prečenje je na prvi pogled speljano naravnost, vendar se po policah vseskozi malo spuščaš na koncu pa spet vzpneš na Dolič. Poudariti pa moram da je pot, izredno dobro markirana in na mestih kjer je to res potrebno tudi opremljena z jeklenicami in klini. Poskušal sem poslikati čim več detajlov poti, a iz slik še vedno ni občutiti pravega strahu le te, ki jo imenujejo tudi »pot skozi Rižo«. Za prečenje smo porabili kar nekaj časa, saj je za vsak korak potrebna velika previdnost, le en napačen bi bil lahko usoden. Pomislil sem, da ti takrat tudi zaključna dela v zdravstvu težko kaj pomagajo. Kot rečeno smo se na koncu še malo vzpeli in po 9-ih urah in 46-ih minutah ter 13, 25 km hoje smo res prišli do našega zadnjega cilja tretjega dne, Tržaške koče na Doliču.
V hribih se vedno držim starega pregovora »rana uro, zlata ura«, zato tudi četrti dan nismo poležavali. Zbudili smo se v najlepšem jutru, na naši poti. Sledil je zajtrk, v na novo postavljenem delu koče, nato pa spet pot pod noge in naprej proti Luknji. Sprva se pot po mulatjeri spusti za kakšnih 600m nadmorske višine proti Trenti. Tu ima človek ves čas lep razgled na stene okoliških vrhov v ozadju pa Mangart in Jalovec. Nekje na sredini spusta smo ugledali tudi nekaj gamsov, ki so se pasli na jasi pod potjo. Spuščali smo se proti dolini in končno prišli do smerokaza. Tu se pot razcepi desno proti Luknji ali levo proti dolini Zadnjice. Mi smo seveda skrenili desno in se za dobrih 240m nadmorske višine dvignili in ko smo stopili na Luknjo se nam je odprl čudovit pogled na dolino Vrat ter Triglavsko severno steno. Vzeli smo si nekaj trenutkov pavze in gledali kako se čez Plemenice odpravljajo na vrh Triglava. Utrujeni od 43-ih kilometrov, ki smo jih imeli za sabo, se nam ob jutranjem soncu, kar ni dalo vstati iz trave in nadaljevati poti.
Vendar ura je tekla in nič ni rekla, zato smo se po slabi uri počitka res odpravili naprej proti našemu današnjemu vrhu, Bovškemu Gamsovcu. Pot je tu speljana čez travnato pobočje, ki se vije skoraj do vrha. Vsake toliko časa smo pogledovali po poti navzgor in naenkrat smo na grebenu zagledali kozoroga. Hodili smo naprej in ga ves čas spremljali, na kar se skoraj pred nami pojavi še eden. Malo smo obstali in ugotovili, da nista le dva ampak da jih je za celo čredo. Kozorogi sploh niso bili plašni, saj so nekateri kar malo pozirali pred objektivom. Tako smo vse do grebena imeli spremstvo, nato pa pozabili nanje in se ozrli še nazaj na Triglav in njegovo mogočno severno steno. Vreme nam je bilo ta dan naklonjeno in ko smo prišli na vrh Bovškega Gamsovca, na drugo stran, smo iz ptičje perspektive gledali naš cilj četrtega dne, Pogačnikov dom na Kriških podih. Videti ni bilo več daleč, zato smo si ob razgledu na Razor, Stenar, Pihavec, Triglav, Kredarico, Dolič, Staničev dom in mnoge druge vrhove ter koče, vzeli čas za malico. Sledil je spust do Dovških vrat, pri katerem pa moraš biti previden saj je pot dokaj strma in na določenih mestih tudi varovana z jeklenicami in klini. Pri vratih se pot razcepi za na bližnje vrhove, ki sem jih omenil že prej. Lahko greste tudi za dolino vrata ali levo kamor smo zavili tudi mi. Nekaj časa smo hodili še malo navzgor in malo navzdol, nato pa končno prišli do našega cilja in ta dan zaključili z 8, 3 km v 8-ih urah in 47-ih minutah.
To pa je bil naš prvi dom v katerem nismo bili skoraj sami, kot do sedaj, ampak je tu prenočilo kar veliko število planincev. Posledično je zato zvečer nastala zabava, ki se je za nekatere potegnila pozno v noč. Mi trije pa zaradi utrujenosti nismo zdržali dolgo in se po večerji s sladico in nekaj pivih odpravili v sobo. Z Felixom sva se še malo smejala Kaduncu saj je imel kot vsak večer večni problem z nahrbtnikom in je nekajkrat vse zložil ven in not.
Noč je minila kot bi mignil in prišlo je peto jutro našega pohoda. Z njim pa nebi bilo nič narobe, če bi šli le na jutranjo kavo. Temu pa pač ni tako saj smo že prejšnji večer videli z kakšno strmino se bomo spopadli, zato nas je zjutraj, ko smo se to spomnili poleg fizične utrujenosti utrudila še psihična. Ob takšnem premišljevanju smo si pripravili nahrbtnike in odšli v jedilnico. Tam pa smo doživeli že drugi šok dneva, saj ni bilo še nikjer nikogar, ki bi pripravil zajtrk ali vsaj postregel s čajem. Po kratkem čakanju pa se je v kuhinji le začelo nekaj dogajati, zato sem šel med tem časom še pogledat kaj je z vremenom. Malo sem si oddahnil, saj ni bilo videti slabo, le veter je bil dokaj močan. Vrnil sem se nazaj v jedilnico, kjer pa sem izvedel da zajtrka še ne bo takoj, ker kuhar še ni vstal po naporni zabavi. Čakali smo in ko smo ugotovili da so po eni uri uspeli pogreti le čaj smo prosili če lahko kupimo vsaj kakšen kos kruha in vodo. Poravnali smo svoj dolg in brez zajtrka odšli na pot proti Sedlu Planja. Sprva smo se čez kotanjaste pode spustili do melišča po katerem smo se vzpeli do strme stene, kjer so nam klini in žice olajšali vzpon do drugega melišča, ki nas je pripeljal do sedelca. Na tem razglednem sedlu se pot razcepi na Razor in Planjo. Mi pa smo se podali na drugo stran, po položnem melišču, do police in se po strmih žlebovih in policah, ki so speljani v črki –S spustili do začetka doline Mlinarice. Prvi napor je bil za nami zato smo se odločili da je čas za malico oziroma zajtrk. Pojedli smo zadnjo hrano, ki smo jo še imeli s seboj in se napotili naprej. Pot se vije skoraj vodoravno čez številne grape in travnike vse do Kranjske planine. Od tu pa smo se dvignili na Gladki rob pod Prisojnikom, potem pa je sledil le še manjši spust do Poštarskega doma na Vršiču. Prva stvar, ki smo jo naredili, je bila da smo planinske čevlje zamenjali z natikači, na mizo pa naročili hladno pivo. Po dobri uri počitka smo se sprehodili še do Tičarjevega doma, kjer po 8, 2 km in 7-ih urah ter 5-ih minutah hoje zaključimo naš peti dan in s tem tudi celoten pohod.
Vedno sem se bolje počutil v hribih kot na morju, zato sem že lansko poletje pričel z pohodom in ga žal moral prekiniti zaradi zelo slabega vremena. Po lanskoletnem spodrsljaju, da bi prišel do cilja sem imel vseskozi v glavi da ponovno poskusim in v to prepričal še Felixa. Večer pred odhodom pa je za pohod postal zainteresiran tudi Kadunc in se nama zjutraj tudi pridružil. Vsi trije smo na pohodu doživeli marsikaj novega in videli mnogo lepih nepozabnih prizorov. Fotografij smo napravili kar nekaj vendar se iz njih dogodki še vedno ne vidijo tako, kot da bi bil res tam. Kot sem že omenil smo na kompletnem pohodu štirikrat prenočili in prehodili okvirno 57, 45 km v 43-ih urah in 11-ih minutah. Tudi za drugo leto so se že porodile ideje kam in kako, vendar jih je treba še časovno tako porazdeliti po dnevih, da dnevi nebi bili prenaporni še za kakšnega člana več.
Kar se tiče pohodništva v visokogorju je to za letošnje leto vse, za drugo leto pa upam na malo več zanimanja za gore in večjo udeležbo vsaj na kakšen pohod, ki bo organiziran. Letos jih sicer res ni bilo veliko, saj smo v našem športnem društvu sekcijo za pohodništvo komaj ustanovili. Za prihodnje pa se bom še malo bolj pobrigal za to in organiziral še kakšen pohod več.
ZA SEKCIJO POHODNIŠTVO Dne: 28. 8. 2010
Mitja Jerin
GALERIJA, sledi spodnji povezavi!!!!!
www.srce-me-povezuje.si/sddolina/index.php
.jpg)