Domov | Aktualno | KNEIPPOVA ZDRAVILIŠČA PO ...

KNEIPPOVA ZDRAVILIŠČA PO SLOVENIJI V preteklih 150 letih

 

V obdobju 150 let od 19. stoletja do konca II. svetovne vojne je rast skrbi za zdravje skokovito rasla in pripeljala dojemanje kakovosti življenja do visoke ravni, ki močno vpliva na način življenja danes.
V 19. stoletju je bilo veliko zdravilcev in finančnih mogotcev, ki so želeli nekaj novega prinesti med ljudi. Duhovna rast je bila v tem času velika in je barvitost idej prinesla na svetlo. Ljudje so spoznali širše možnosti za ohranjanje zdravja in lagodno življenje. Bogati so začeli podpirati ideje in nastajati so začela zdravilišča po Evropi. Lagodje je privlačilo ljudi. 

V Sloveniji je v tem obdobju nastalo kar nekaj zdravilišč, ki so dobila visok ugled in postala priznana zunaj naših meja. Kopališča in ob njih zdravilišča so nastala na naših tleh na Kranjskem, Štajerskem, Dolenjskem, v Prekmurju, Prlekiji in drugod v bližini meja. Tako so nastale Kamniške toplice, Bled, Dolenjske toplice, Čateške toplice in druge na teritoriju Slovenije. Vzgled so jemale iz toplic po Nemčiji, kjer je po ideji uporabe vode prednjačil vizionar in duhovnik Sebastian Kneipp. Nastajala so društva, kjer so poučevali prebivalce in uporabnike, kako naj uporabljajo danosti vode. Ideologija je prišla iz Woerishofna, današnjega Bad Woerishofna, kjer je kot duhovnik služboval Sebastian Kneipp. Spoznal je danosti v Kamniku in ozavestil mogotce kot je bil Alojzij Prašnikar v Kamniku. Odlična ideja in možnosti so dale kakovostne vode, ki jih je po kneippovi ideji uporabil Prašnikar 1876 v Kamniku.

Zgrajene so bile hotelske zgradbe s kopališči, prisotni so bili vsaj štirje zdravniki in več terapevtov, ki so vodili terapevtski del teh kopališč. Gostje, mogočneži, so bivali v toplicah tudi do 2 meseca.
Ideja je bila všeč zdravniku in bogatašu z Bleda, ki je tam zgradil manjše zdravilišče z vodo in gibanjem v naravi, vsekakor pa z aromaterapijo. Zdravilišče je prav kmalu nehalo delovati, ostala je le sposojena ideja, ki je zapustila do današnjih dni le še vidno razvalino hotela. Namenjeno je bilo le bogatim, ki so v tem času prihajali na oddih in zabavo v mondeno letovišče Bled. 
Za zdravilišče v Kamniku in nekatera v okolici je vedel in jih poznal tudi Kneipp. Kadar je v Woerishofnu zmanjkalo prostora za bolnike in goste, jih je napotil v Kamnik. Zadovoljni uporabniki so zaradi nastalih razmer v času
I. svetovne vojne počasi zmanjševali obisk in zdravilišče je propadalo. V tem času pa se pojavi hotel za vsakogar v Bistrici ob Dravi, ki ga danes najdemo le v kronikah kot zapis. Kmalu po I. svetovni vojni so ga zaprli zaradi slabih higienskih pogojev.
V kopališčih, ki so jih imenovali zdravilišča, so izvajali različne terapije za intenzivno zdravljenje z mrzlo vodo.
Izvajali so:
- Medicinske kopeli /blatne, smrečne, solne in ogljikove kopeli
- Elektroterapije
- Masaže, telovadbao inhalacije, sončne kopeli, zdravljenje s suhim zrakom
- Kneippova dieta/ pitje vode - kura, hoja in gibanje na zraku
Vse te terapije je bilo mogoče izvajati prav v Kamniku, kjer je narava omogočala njihovo izvajanje. Imenovali so ga klimatsko zdravilišče. Gostje so prihajali z vlakom, saj je takrat bil Kamnik že povezan z Ljubljano po železnici.
Prihajali so od blizu in daleč. Prihajal je srednji sloj, ki je ostal 7 dni in bogataši, ki so ostajali do dva meseca. Prihajali so iz Avstro-ogrskih dežel, Nemci pa tudi Američani. Kranjcev ni bilo veliko. Zato je v 90 letih kamniško zdravilišče veljalo za visoko urejeno. Prav taki obiskovalci so bili tisti, ki so dober glas o toplicah ponesli v svet.
Opevali so pokrajino, gore in doline in s tem lepoto kraja. V Kamniku so rekli, da je to Prašnikarjevo zdravilišče, ki je imelo zdravnike in ustrezno osebje. Zavzeto je podpiral zdraviliški turizem. S tem, da je bilo kar troje zdravnikov, so bili zelo imenitni. Zdravnik je poznal vsakega gosta in mu je svetoval, katera terapija bi bila zanj primerna. Prašnikar pa je bil tudi lastnik in ustanovitelj Medijskih toplic, ki so s tem bile priključene h Kamniškim.
Z upadom števila gostov je ostalo le še kopališče, ki so ga uporabljali krajani in prebivalci bližnjih mest in krajev. V Kamniku so mnogi kupili stanovanja in prosti čas preživljali tam. V času med I. in II. vojno so prihajali sem znani Slovenci kot so Juš Kozak, Fran Milčinski, Bartol in drugi znani Slovenci. Ob prihajajoči vojni je duh kopališkega turizma upadal. V tem obdobju je oblast v teh krajih prevzel v svoje roke sin prvega lastnika Prašnikarja in med 1930 in 1931 letom poskrbel le za prometne povezave, dnevni turizem in zaposlitve. Kamnik z okolico v časih do začetka II. vojne obišče veliko dnevnih turistov. Dnevni turizem se vrne po vojni in predstavlja najmočnejši pomnik do današnjih dni.

Povzela M. Artenjak

Vir: Zbornik razprav ob 750 letnici občine Kamnik od 1229 do 1979 leta