Domov | Aktualno | Zeliščarstvo

Zeliščarstvo

 

Uporaba zdravilnih zelišč ima v vseh tradicionalnih zdravilstvih pomembno vlogo. Do pred nekaj stoletij so bila ta naravna zdravila tudi edina, ki so bila človeštvu na voljo. Že v antiki so jih skrbno proučevali, o njih pisali, dopolnjevali in širili znanje z razvojem civilizacije.
Začetki uporabe zelišč segajo v začetke človeštva, ko so naši davni predniki instinktivno jedli sadeže in korenine, ter polagali liste na boleča mesta. Uporabljali so tisto, kar jim je pomagalo in se izogibali škodljivemu, kar še danes srečamo pri živalih.

Evropsko poznavanje zelišč izhaja iz stare Grčije, ki se je učila od Egipčanov. Hipokrat, ki se je rodil okoli leta 460 p.n.š., je starodavno medicinsko izročilo »odklopil« od bogov in njihovih magičnih moči in ga prenesel na sistematično opazovanje zdravnikov in znanstveno podlago. Njegova metoda je bila celostna in je vključevala tudi prehrano.
Najbolj poznana v Evropi srednjega veka sta bila Hildegarda iz Bingna (rojena 1098) in Paracelsus (rojen 1493). Hildegarda je v devetih zvezkih (Physica) opisala načine zdravljenja, od tega sta dva o zeliščih. Ob latinskih je uporabljala tudi domača imena in povezala samostansko zdravilstvo s tistim, ki je bilo znano med ljudstvom. Paracelsus pa, ki je študiral medicino v Italiji, je prvi poučeval v domačem jeziku in ne v latinščini. Po njegovem naj bi kozmične sile ali bogovi dali zeliščem podobno obliko, kot so deli telesa, katerim naj bi pomagala (šentjanževka za kožo, jetrnik za jetra, pljučnik za pljuča…). S kemičnimi postopki je skušal pripravljati izvlečke in bil s tem daleč pred svojim časom.
Razvoj pa je prišel s časom industrializacije, saj so z organsko kemijo lahko izločili posamezne učinkovine (morfin iz maka) in tako močno povečali delovanje. Zanimanje se je tako usmerilo pretežno na močno delujoča zelišča. S časom pa so ugotovili, da kombinacija različnih izločenih učinkovin bolj pomaga, kot posamezne.
Sebastianu Kneippu (rojen 1821) se lahko zahvalimo, da je ponovno zbudil zanimanje za zdravilne rastline. Njegovo gledanje na celostno naravno zdravljenje z vodo, prehrano in življenskim slogom je še posebej poudarilo zelišča.

Sebastian Kneipp in zelišča z blagim učinkom
Kneipp velja za tistega, ki je blago delujoča zelišča ponovno odkril in razložil, kako se odgovorno lahko pozdravimo sami. Tudi pri pogledih na obvarovanje zdravja je še kako aktualen v našem času.
»Z zelišči morate preprečevati, ne pa pustiti, da se težave povečujejo.«

Vedenje o zdravilnih rastlinah je dobil Kneipp od matere, saj je bilo med preprostimi ljudmi nujno, da so si za težave pripravili domačo lekarno. Nadgradil pa je to znanje z izobraževanjem in lastnimi izkušnjami.
»Kar nekaj let sem preizkušal, sušil, drobil, kuhal in pokušal zelišča, zato ni nobenega, za katerega ne bi sam vedel, kako pomaga.«
Kneipp priporoča v pravem letnem času nabrati zelišča, da jih nato uporabljamo celo leto. V knjigi Moje vodne terapije opisuje okoli 60 zelišč pa tudi minerale in pravi: "Če kdo pozna ducat zelišč in njihove učinkovine, lahko prepreči veliko hudega, da ne pride do bolezni. Če pa že pridejo, se jih da hitro pozdraviti."

Zanimanje za zdravilne rastline se zadje čase močno povečuje. V javnost pa preko medijev prihaja vedno več informacij o raziskavah kakovosti, učinkov, pa tudi varnosti pri uporabi.
Leta 1978 so v Nemčiji formirali komisijo E za kritično ovrednotenje starodavnih vedenj o zeliščih. Tako so nastale t.i. monografije za okoli 300 zdravilnih rastlin, ki so osnova za medicinsko dovoljena zdravila iz njih.

Blago delujoča zelišča so tista s široko uporabnostjo pri lažjih obolenjih dihalnih poti, srčno žilnih težavah, prebavnih motnjah, pa tudi pri kožnih in presnovnih problemih. Še posebej so pomembna ta zdravila za otroke, kjer se vse pogosto uporabljajo antibiotiki. Kar nekaj študij je pokazalo, da se prav otroci pozitivno odzivajo na zdravilne rastline. Prav jih je uporabljati tudi pozneje, še posebej v starosti, ko je bolj prisotno zaupanje v stare preizkušene pripomočke.
Rastline z močnimi učinkovinami, pogosto strupene (naprstec, volčja češnja, šmarnica), niso za lastno uporabo.
Med obema vrstama so tiste, ki jih uporablajamo le pogojno, meje pa niso vedno očitne.
Rastlinske učinkovine zmorejo veliko le, če so prav uporabljene. Šolska medicina jih vključuje kot fitoterapevtske pripravke.
Pri različnih metodah igrajo zdravilne rastline pomembno vlogo. Sami koncepti se razlikujejo v teoretičnih izhodiščih, pa tudi v pripravi zeliščnih zdravil. So pa med najbolj znanimi metodami : homeopatija, Hildegardino zdravilstvo, antropozofična medicina, Bachova cvetna terapija, tradicionalno kitajsko zdravilstvo, ajurveda in Kneippov nauk.

Pomembne sestavine:
Zdravila lahko pripravimo iz različnih delov rastlin (cvet, zelišče, stebla ali korenine)
Primeri pomembnih sestavin:
- Eterična olja so tista, ki dajo zelišču značilen vonj. Zanimiva za domačo lekarno so tista zelišča, ki imajo veliko vsebnost eteričnih olj. Ta imajo lahko zelo različno učinkovanje. Ena zmanjšujejo zakrčenje, lahko dezinficirajo ali pospešujejo prekrvavitve, pa tudi preprečujejo vnetja.
- Sluzi uporabimo pri želodčnih težavah ali pri bronhitisu. Tvorijo zaščitni film preko obolelega mesta (na primer želodčna stena, sapnik)
- Grenčine spodbujajo prebavo ter krepijo jetra in žolč.
- Čreslovine pomagajo pri celjenju ran, delujejo antibiotično in protivnetno.

Zdravilne rastline so pa tudi vir balastnih snovi, vitaminov in mineralnih snovi. Vsebujejo maščobe in olja, kot na primer linolsko kislino. Ker imajo zelišča hkrati več učinkovin, so lahko uporabna za več različnih težav.

Priprava
Včasih je bilo razumljivo, da so se zdravila pripravljala doma, je pa to že precej utonilo v pozabo. Lahko pa enostavno pripravimo čaj, mazilo ali tinkturo.

Oblike pripravkov
- zdravilne kopeli pripravimo tako, da skuhamo čaj iz ene pesti posušenega zelišča na 2 litra vode in ga po 20 minutah dodamo kopeli.
- grgramo (z žajbljevim pripravkom)
- inhaliramo, polagamo obloge ali ovitke.

Različne oblike priprave
- Zdravilni čaji, poparki (infuz) so klasičen način priprave, ki jih pripravimo pri lažjih oboljenjih in preobčutljivosti.
Že sam skrben postopek in počasno uživanje toplega napitka nam da občutek, da smo za svoje zdravje naredili nekaj dobrega. Čaje ponujajo v vrečkah, kot instant napitke ali kot posušene zeli. Pri prvih dveh je treba biti posebej pozoren na kvaliteto. Pri tako imenovanih zdravilnih čajih pa morajo biti točno navedeni zdravilni učinki posameznih sestavin, datum trajanja in podatki o kontroli. V lekarni kupljeni čaji so gotovo prav pridelani, nabrani in sušeni ter zagotavljajo delovanje. Medicinski čaj, posebej tak iz ene same zdravilne droge, ni primeren za daljše uporabljanje, ampak kot terapija v času 3 do 6 tednov po 3 skodelice na dan.
- Zeliščni ali sadni čaj je kot mešanica napitek za vsak dan, pa če ga pripravimo sami ali kupimo v lekarni.
- Prevretek (dekokt) se pripravi tako, da rastlinske dele namočimo v hladno vodo in segrevamo do vrenja ter kuhamo skladno z navodili. Lonec je treba pokriti, da učinkovine ne izhlapijo.
- Hladni izvleček je iz snovi, ki ne prenesejo toplote. Namočimo jih za nekaj ur, dni ali tednov v vodo, olje, vino ali alkohol.
- Tinktura ima praviloma alkoholno osnovo. K eliksirjem pa štejemo tiste z dodatkom medu/sladkorja. Rastline pustimo v tem kar nekaj časa.
- Ekstrakti imajo za izhodišče posušene rastline, ki jih namakamo v vodi ali alkoholu, nato pa del tekočine izparimo.

Priporočila pri nabiranju in sušenju zelišč
- nabiramo samo zdrave in čiste rastline, ki jih poznamo
- prostori, kjer nabiramo naj ne bodo ob cestah
- čas nabiranja je najboljši na sončen, suhi dan malo pred cvetenjem
- dobro posušiti; na primer listje razprostrto na rešetki, ne na soncu
- shraniti v dobro zaprti dozi ali temnem kozarcu.

Kneipp je rekel: Če kdo pozna vsaj ducat zelišč... Zato bodo tu opisana.

Kopriva
Mala kopriva (urtica urens) je s svojo 50 cm višino in pekočimi dlačicami precej bolj agresivna od sestre velike koprive (urtica dioica), ki je pogostejša in zraste do 1,5 m.
Pred uvozom bombaža je bila kopriva najbolj uporabljana za vlakna. Ker velja za zelo trdovraten plevel, je tudi kar dolgo trajalo, da se je z njo začela ukvarjati medicina.
Kopriva prežene iz telesa strupe, saj pospešuje izločanje vode in presnovnih odpadkov. Čisti ves prebavni trakt (sveža ali posušena) in aktivira odpornost.
Ugodno deluje tudi pri revmatičnih obolenjih in putiki. Velika vsebnost železa vzpodbuja tvorbo krvi. Uporabljamo sveže ali pusušene liste in korenino.

Koprc
Sladki janež (foeniculum vulgare) je večletna do 2,5 metrov visoka zelo aromatična rastlina. Majhna semena vsebujejo eterično olje, ki sprošča krče in sproži bruhanje. Snovi v olju delujejo neposredno na prekrvavitev sluznic v prebavilih, na dihala in umirijo nervozen želodec. Vzpodbujajo pa tudi delovanje jeter in ledvic ter uničujejo klice.
S. Kneipp je cenil delovanje koprca pri kašlju in pljučnih težavah, pa tudi za blažitev krčev pri astmi in oslovskem kašlju. Od grenkega medicinskega koprca se loči kuhinjski, ki ima dvakrat več vitamina C od pomaranče, pa B vitamin, kalij, kalcij, fosfor in praktično največ železa med zelenjavo.
Medicinsko uporabljamo posušena semena in iz njih pridobljeno eterično olje.

Bezeg
Bezeg (sambucus nigra) je ena najstarejših zdravnih rastlin. Pri starih Germanih je veljal za prebivališče zaščitnice doma Frau Holle. Zraste do 7 m v višino. Njegovo cvetje in jagode so uporabne od cvrtja do sokov in marmelad.
V zdravilstvu uporabljamo posušene cvetove v čajih za pospešitev potenja, proti prehladu ali vročini, pogosto v mešanicah z lipo in timijanom.
Bezgovi in lipovi cvetovi mobilizirajo lastne obrambne sposobnosti telesa, tudi pri revmatičnih težavah. V ljudskem zdravilstvu uporabljajo sok iz jagod tudi kot odvajalo, marmelado pa proti kašlju in prehladom.

Šentjanževka
Šentjanževka (hypericum perforatum) zraste do metra visoko. Kobulasti zlato rumeni cvetovi so najbolj bujni okoli 24. junija na Šentjanževo. Če jih zmečkamo, se izloči krvavo rdeči sok. Za zdravljenje so šentjanževko uporabljali že v antiki.
S soncem prepojena rastlina tudi na človekovo počutje vpliva sončno. Proizvodi iz nje proti depresiji so eni redkih, ki so na voljo brez recepta (v Nemčiji celo plačani od zavarovalnic). Olje pa se uporablja proti revmi in vseku ter za boljše celjenje ran. Blaži bolečine pri zvinih in izpahih, pomaga pri opeklinah, krvavitvah ali pasastem izpuščaju.

Kamilica
Je zelo priljubljeno in znano zelišče in eno najpogosteje gojenih. Kamilica (matricaria recutita) požene iz kratke korenine 20 do 30 cm visoko. Pri pravi je cvetno dno votlo. Cveti v maju in juniju. Rastlina ni zahtevna, saj jo najdemo povsod po Evropi na poljih, ob potokih, na njivah. Nabiramo cvetne koške brez pecljev 3 do 5 dni po tem, ko se odprejo. Poleg čaja je na voljo še kamilično olje in koncentrat.
Uporablja se kot čaj pri akutnih težavah želodca in vnetjih prebavil. Zunanje za izpiranje slabo celečih ran, za kopeli in obloge, spiranje ustne votline, pri glivičnih obolenjih, vnetjih analnega ali vaginalnega predela.
Za zdravljenje kroničnega nahoda, vnetja dihal ali nosne votline pa se priporočajo inhalacije.
Medicinsko so uporabni sveži ali posušeni cvetovi.

Meta
Poprovo meto (mentha piperita) so našli v že tisoče let starih egiptovskih prigrobnih dodatkih. Spada med ustnatice in je zelo odporna zel, ki zraste do 90cm. Mnoge sorodne vrste imajo podobne učinkovine. Listi konjske mete ne vsebujejo mentola, ampak veliko karvona, ki je tudi v kumini. Služi za dober čaj proti slabosti.
Uporabljamo posušene liste, pa tudi olje, ki ga dobijo z destilacijo svežih cvetočih rastlin poprove mete. Glavna sestavina tega je mentol.
Meta je preizkušeno sredstvo pri želodčnih težavah, pri spahovanju ali bruhanju. Pospešuje izločanje žolča, čisti jetra, ni pa primerna za ljudi s čiri na prebavilih.
Pogosto jo mešajo s kamilico v razmerju 1:1.
Ne svetuje pa se stalna uporaba.

Ognjič
Ognjič (calendula officinalis) je veljal že v starih kulturah kot zdravilo, začimba pa tudi čarovna zel. Po navadi je enoletna 30 do 50 cm visoka rastlina, ki cveti od junija. V zdravilstvu uporabljamo posušene cvetove.
Notranje deluje pri želodčnih in črevesnih težavah, pri zaprtju in kot blažilo menstrualnih težav.
Zunanje se uporabljajo tinkture, prevretki ali mazila za blaženje vnetij in ran.

Rožmarin
Rožmarin (rosmarinus officinalis) je zimzeleni grm visok do 150cm. Podolgovati listi so ozki, rahlo pokosmateni, cveti pa najpogosteje modro. Že iz davnine ga cenijo in gojijo. Po pripovedki v Belgiji otrok ne nosijo štorklje, ampak jih pobirajo izpod rožmarinovega grma. Kot simbol neminljivosti ga sadijo na grobove.
Za zdravljenje uporabljamo sveže ali posušene liste. Notranje pa pomaga pri prebavnih težavah, pri glavobolu in migreni, pri izčrpanosti, omotici in pešanju spomina. Zunanje kot kopel spodbuja krvni obtok. Sežgane vejice razkužujejo prostore.

Žajbelj
Latinsko ime za žajbelj (salvia officinalis) izhaja iz besede zdraviti-salvare. Spada med usnjatice in se razrašča kot nižji grmiček. Od zgodnjega poletja cveti modro vijolično.
Uporabljajo se sveži ali posušeni listi.
Žajbelj zdravi vnetja na dlesnih, v ustni votlini in grlu. Pomirja želodec in črevesje ter znižuje potenje.
S. Kneipp je svetoval: kdor zasaja vrt, naj ne pozabi na grmiček žajblja.

Trpotec
Ozkolistni trpotec (plantago lanceolata) je trpežna zel s pritlikavo rozeto podolgovatih listov in klasastim socvetjem na pokončnem steblu. Uporabljajo se sveži ali suhi nadzemni deli rastline, nabrani v času cvetenja. Je eno najpogostejših zelišč evropske flore. Tudi sorodni trpotci imajo zdravilne lastnosti.
Notranje se uporablja pri prehladih, težavah z mehurjem, jetri ali želodcem. Zunanje zaustavlja krvavenje in zdravi tvore.
Iz trpotca se pripravlja sok za kašelj, ki se le redko kvari, kar je znak za vsebnost antibiotikov. Zato pride prav pri vročini, bronhitisu ali pljučnici.
Sveže stisnjen trpotčev sok pomaga pri poškodbah in pikih žuželk.

Melisa
Melisa (melissa officinalis) se že več kot 2 tisočletji uporablja v zdravilstvu. Spada med usnjatice, jo pa zaradi vonja po limoni imenujemo tudi citronska melisa. 90 cm visoka rastlina cveti od junija do avgusta.
Pobrana pred cvetenjem je uporabna sveža ali posušena.
Notranje jo uporabljamo pri vznemirjenosti, napetosti, zmedenosti, pa tudi pri prebavnih težavah in želodčnih krčih.
Kot kopel jo lahko uporabimo za sproščanje, pa tudi kot olje za revmatične težave in pri masaži zatilja.

Glog
Glog (crataegus monogyna) raste kot grm v obrobjih travnikov ali logov.
Za zdravljenje uporabljamo posušene cvetove in liste.
Šele v 18. stoletju je neki irski zdravnik začel uporabljati glog za zdravljenje srčnih težav. Je res prava stvar za srce, saj ga lahko dolgo uspešno uporabljamo.

Starajoče srce poživimo z glogom, ga negujemo in ščitimo. Začetki srčnih težav so posebej potrebni obdelave z glogom. Pomaga pri motnjah srčnega ritma, še posebej pa pride prav pri zdravljenju po infarktu.
Učinki niso hitri, zato je treba biti potrpežljiv.

Francka Čuk