Zeliščarske bajke

Zeliščarske bajke, in resnica in uporaba

Med pripovedkami na vseh koncih sveta najdemo take, ki govore o zdravilnih ali celo čarovniških lastnostih nekaterih rastlin. Ljudje so pač vedno iskali nekaj, kar bi jim dalo vsaj zdravje, če ne že nesmrtnosti. Rastline so jih spremljale, odkar so obstajali in o tistih zdravilnih so menili, da so poseben božji dar.
Iz antičnih zapisov starih Grkov poznamo zgodbice o skoraj vsakem zelišču, ki jih še danes uporabljamo.

Rožmarin
Dečka Livanosa so bogovi izbrali za svojega ljubljenca, toda nevoščljivi ljudje so ga ubili. Boginja zemlje Gaja ga je spremenila v vedno dišeč grm, da je bil bogovom še naprej v veselje. Tudi dobri ljudje so spoznali, da je grm nekaj posebnega in so ga uporabili za odišavljanje jedi in prostorov, pa tudi kot kadilo, ki naj bi molitve v templju poneslo do bogov.

Pred peko so očistili krušno peč z vejicami, ki so jih uporabljali še za razkuževanje. Zdaj vemo, da deluje rožmarin krepčilno, blaži napetosti in bolečine, pomaga do boljše prebave mesa, rib, morskih sadežev, sira in zelenjave.
Kot zeliščne mešanice pripravimo rožmarin z drobnjakom, peteršiljem in česnom za krompir, teletino in perutnino; s timijanom, šatrajem, origanom, majaronom in česnom za meso na žaru in z baziliko, peteršiljem, majeronom, koprcem in čebulo za ribe.
Rožmarinov kruh dobimo, če v testo za mlečni kruh umesimo rozine in drobno sesekljan rožmarin.
Za prav posebno krompirjevo solato segrejemo kis, vanj stresemo žličko rožmarina, prelijemo še topel krompir in ohlajenemu primešamo olje.
Kot krepčilo za srce se priporoča vino, v katerega smo namočili vejico svežega rožmarina in ga pijemo šilce na dan.
Za osvežilno kopel pa se skuha pest rožmarina, kar čez pol ure prelijemo v kad.
Vse, ki se težko zjutraj »spravijo k sebi« najbolj prebudi rožmarinov čaj.

Lovor
Grški bog Apolon se je zaljubil v lepo nimfo Dafne in jo zalezoval po gozdovih. Ker ji ni bilo do njega, je prosila za pomoč svojo mater Gajo, da jo skrije. Ta jo je spremenila v lovorjev grm. Zaljubljeni Apolon je potem posebej častil prav ta grm, saj si je iz njegovih vej spletel venec za naglavni okras, ko je premagal strašnega Pitona, ki mu je branil, da bi si v Delfih postavil svetišče. Zato so zmagovalce v antiki nagradili z lovorjevimi venci in vedeževalka Pitija v delfskem preročišču naj bi med prerokovanjem žvečila lovorjeve liste.

Zdravilnost lovorja je poznana že iz davnine. Pospešuje presnovo, lajša bolečine spodnjega dela telesa, namočen v vinu pa blaži kašelj. V antiki pa so ga imeli za preganjanje »ženske histerije« .
V kuhinji moramo uporabiti posušeno listje, da ne greni. Ne moremo si pa zamisliti brez njega krompirjevih, ribjih ali govejih enolončnic, omak in pečenk. Suhim figam dajo listi prijetno aromo in služijo za insekticid. Močan vonj ohrovta ali kislega zelja ublažimo, če vodi za kuhanje dodamo lovor. Mediteranske zeliščne mešanice in marinade ga imajo za sestavni del.
Zanimiva je sirova solata, za katero na kocke narezan mehak sir (kozji, feta) vložimo za teden ali dva v kozarce z oljem, lovorjevimi listi, timijanom, rožmarinom, poprovimi zrni, koriandrom in nekaj stroki česna.

Mirta
Kar nekaj antičnih zgodb je povezanih z njo:
Minosova hči Fedra se je zaljubila v pastorka Hipolita, ki je ni uslišal. V jezi in bolečini je z iglo prebadala list mirte. Če ga pogledamo proti svetlobi, se luknjice še vedno vidijo.
Atena je prijateljico Mirsini spremenila v dišeči grm, da jo je rešila čustvenih blodenj.
Boginja Afrodita pa je, rojena iz morske pene na Cipru, poiskala prvo zavetje za grmom mirte, ki je od takrat svet in simbol deviškosti.

Že Hipokrat je predpisoval čaj iz listov pri vnetjih in kožnih problemih, eterično olje pa pri stresu in vznemirjenju.
V kulinariki še vedno ponekod, kot v starih časih, aromatizirajo vino ali olje, iz jagod pa kuhajo marmelado. Listi se dodajajo marinadam za ribe, meso in sir. Posušene in zdrobljene jagode so del začimbne mešanice za giros.

Meta
Ko je bog podzemlja Pluton ugrabil Demetrino hčer Perzefono, je mati od žalosti nehala skrbeti zase in za zemljo, kjer je prej uravnavala rast in pridelke. Ne samo ljudje, tudi bogovi so trpeli pomanjkanje in sklenili so, da tako ne gre. Opešani Demetri so iz zadnjih ostankov skuhali meto, moko in vodo ter zahtevali, da se s Plutonom pomenita. Sklenila sta, da bo Perzefona pol leta pri možu v podzemlju, pol leta pa pri materi. Tako je nastala menjava letnih časov.
Ime pa po drugi zgodbi prihaja od tega, da se je Pluton zaljubil v nimfo Meto in besna žena Perzefona jo je preganjala, dokler je ni na Peleponezu ubila. Pluton jo je želel rešiti, pa je prišel prepozno in ni mu preostalo drugega, kot da truplo spremeni v dišečo rastlino.

Napitek, s katerim naj bi rešili Demetro, so uporabljali kot kultno hrano v njenih svetiščih.
Tudi iz Biblije je znana uporaba mete pri obrednih večerjah. Grenčine pomagajo pri prebavi, eterični mentol pa za sprostitev in osvežitev. Zato je meta pogosto uporabljena v prehranski in kozmetični industriji.
Vrtnarji so vzgojili kar nekaj met, ki imajo vsaka kakšen drug vonj ali okus. Vse pa so okusne in zdravilne. Tiste sadne se podajo sladkim jedem, bolj pepermintove pa mesnim in zelenjavnim.
Grahova omaka po angleško je enostavno pripravljena. Del kuhanega graha spasiramo, prepražimo meto, zalijemo s pirejem in dodamo še celi grah.

Francka Čuk