Domov | Zgodilo se je | Strokovna ekskurzija po ...
Strokovna ekskurzija po Pohorju in pod njim
V soboto 9. maja 2015, smo se v jutranjih urah odpravili proti Slovenski Bistrici, kjer nas je čakala vodička Sonja in pot nadaljevali proti Pohorju. Tam smo si ogledali eno najbolj sodobno Cerkev. Nato smo se sprehodili po botaničnem vrtu, sledilo je kosilo v nekdanjem počitniškem domu Radenske in si ogledali ekološko kmetijo Uranjek. Na koncu je prišla na vrsto še vas Kočno. Seveda smo se ustavili tudi na vsem znanih Trojanah. In tako smo se v poznih večernih urah vrnili na svoje domove.
Navsezgodaj zjutraj je šofer Aleš pobiral potnike na Mamolju, Veliki Preski, Polšniku in Tepah. Nato smo nadaljevali pot skozi Zagorje, Izlake in Trojan do Slovenske Bistrice, kjer smo sprejeli vodičko Sonjo. Letos smo se odločile raziskovati okolico Pohorja.
Najprej smo se popeljali skozi občino Rače Hram. Le-ta je precej premožna ravninska občina. V njej živi cca. 7.500 prebivalcev. Deli se na spodnji in zgornji del, ki sega precej pod Pohorje. Pohorje je pravi rezervat, ki je zelo varovan. V njem najdemo ogromno živali, rož in dreves, voda je osvežilna, predvsem pa se v njem skriva bogat vir kisika.
V Račah smo si ogledali sodobno Cerkev Sv. Jožefa Delavca, ki se nahaja v prvem nadstropju župnišča.Cerkev je nastala na željo prednikov. Po 2. sv. vojni so namreč prepovedali izvajati cerkveno bogoslužje v tamkajšnjem gradu. Tedanja oblast je dovolila gradnjo Cerkve, a pogoj je bil, da stoji na obstoječih temeljih. Ker bi bila kot le-taka premajhna, so našli rešitev in spodaj uredili župnišče, v prvem nadstropju pa so jo lahko širili. Tako smo se vanjo povzpeli po stopnicah, oz. z dvigalom. Župnik se pošali in pove, da smo tako bližje k Bogu.
In zakaj je Cerkev, poleg vsega tega, tako imenitna in vredna ogleda? Ljudje se v njej ustavljajo zaradi mozaika in vitražev. Vitraži so nameščeni namesto oken in ponazarjajo celotno "zgodovino odrešenja v katero je vključen križev pot". Izdelal jih je akademski slikar Stane Kregar le dve leti pred smrtjo.
Mozaik pa je res vreden ogleda. Stena je bila izdelana leta 2011. Štiri dni jo je delalo 10 umetnikov. Mozaik prikazuje Jezusa in njegov čudež pomnožitve kruha. Župnik Robert Emeršič nam je zelo lepo razložil celoten pomen mozaika.
Polni novih spoznanj smo se odpravili proti vasi Pivola, kjer se nahaja Botanični vrt Univerze v Mariboru. Na vhodu nas je pozdravila in prevzela vodička Simona, ki nas je popeljala po notranjosti vrta in nam z veseljem odgovarjala na zastavljena vprašanja. Botanični vrt je velik 8 ha, večinoma so zasajene trajnice, nekaj malega je enoletnic.
Najdražje drevo v vrtu se nahaja takoj na začetku. To je Wollemia, katero so pripeljali iz Avstralije.
Nasipi, mimo katerih smo se sprehajali, so umetni, kajti včasih se je tam nahajalo vojaško skladišče.
Sprehodili smo se mimo sistemskega polja (v vsakem se nahaja več rastlin ene družine),
ribnikov in skalnjaka
ter se napotili v rozarij. V njem se nahaja 1200 sadik, ki skriva 120 sort vrtnic. Med njimi sta dve avtohtoni slovenski in sicer grmasta vrtnica Prešeren in Trubarjeva vrtnica.
V botaničnem vrtu je posajeno tudi najstarejše drevo, ki ima zelo prikladno ime "mamutovec" oz. orjaška sekvoja.
Imeli smo srečo, da je bil ravno ta vikend tudi "Majski sejem rastlin". Tako smo se lahko sprehodili mimo pestro založenih stojnic.
Ker je bilo dosedanje "izobraževanje" čisto preveč za naše majhne glave, smo si privoščili oddih in kosilo v nekdanjem počitniškem domu Radenske. Sedanji lastnik je ta dom preuredil v hotel Zarja. Tam so nas postregli z imenitnim kosilom, ki je vključeval znameniti "pohorski pisker", solatni bife, glavno jed s prilogo in za sladico pohorsko omleto.
Po okrepčilnem kosilu smo se napotili na Planino pod Pohorjem in si ogledali izletniško ekološko kmetijo Uranjek. Med potjo do kmetije nas je presenetil naliv, ki pa je med tem, ko nam je nosilec kmetije g. Boris Uranjek spregovoril o zgodovini kmetije, tudi prenehal. Povedal nam je žalostno zgodovino kmetije in vztrajnost njegovih prednikov, kajti kmetija se ukvarja s turizmom že 35 let. Vsa sredstva, ki jih je dobil kot mladi prevzemnik, je vložil v njeno prenovo. Letno jih obišče okoli 600 otrok, imajo pa tudi zelo pestre izobraževalne programe, ki so zelo obiskani.
Nato smo si lahko ogledali kmetijo. G. Boris nas je popeljal skozi zeliščni in premakulturni vrt. Kljub slabemu vremenu smo lahko videli čudovit razgled, ki se ponuja z njihovega travnika za hišo. Imajo tudi več vrst živali, ki se lahko prosto sprehajajo: kokoške, krško poljski prašiči, krave s telički, zajčki, kmalu pa se jim pridružijo še račke.
Na koncu smo si ogledali še njihovo trgovinico. Precej izdelkov je njihovih, sodelujejo pa tudi z drugimi kmetijami, tako je njihova ponudba res zelo pestra.
Za konec smo si ogledali še vas Kočno. Nekaj vaških zanesenjakov se je pred nekaj desetletji zbralo in uredilo vasico. Kljub temu, da je v njej 25 hiš in 88 stalnih prebivalcev, vsi zelo lepo že leta skrbijo za svojo vas. Tako je v preteklosti po ocenjevanjih Turistične zveze Slovenije večkrat dobila rane nagrade, leta 2006 pa celo priznanje za najlepšo vas v Sloveniji.
Vas je pravi etnološki muzej na prostem. Po vasi je razstavljeno staro kmečko orodje, stroji in pripomočki, ki so jih nekdaj uporabljali pri vsakdanjih opravilih. Tako smo si ogledali vprežni plug, kovačijo, kmečko izbo, zbiralnico mleka, napajalnik za živino, pralnico in orodje za obdelovanje zemlje. Kljub temu, da so se vaščani v preteklosti zelo potrudili in uredili vas in je bilo kar nekaj kmetij s turistično ponudbo, se je danes to spremenilo. Vseenon pa se je vredno sprehoditi po vasi in si ogledati razstavo ter se za nekaj trenutkov vrniti v preteklost, ko so žuljave roke pomenile preživetje za družino in obstoj kmetije.
Pozno popoldne smo se po stari cesti popeljali skozi center Slovenske Bistrice, kjer smo se poslovili od naše vodičke Sonje. Na poti proti domu smo se seveda ustavili tudi na Trojanah, kjer smo lahko privoščili znamenite "trojanske krofe". Marsikatera se je odločila, da z njimi razveseli tudi svoje domače.
Na koncu se samo lahko še zahvalimo našemu šoferju Alešu, ki nas je popeljal po ovinkastem, a vseeno prečudovitem Pohorju in vodički Sonji, ki je prava zakladnica znanja o geografiji in zgodovini prav vsake vasi na Slovenskem.
Račani so dokazali, da se Cerkev, kljub "čudnim" odločitvam, vseeno da zgraditi, da je delo na vrtovih naporno, a se vseeno obrestuje, da je z vztrajnostjo in vizijo možno dolga leta voditi turizem na kmetiji ter da lahko vaščani stopijo skupaj, če si to želijo. Zato se danes prodajajo zgodbe, ki ločijo uspešne kmetije in posameznike od neuspešnih.
Še več slik si lahko ogledate v fotogaleriji.
